Premier liga
Španska liga – La Liga
Bundesliga
Liga prvakov
Evropska liga
Evroliga
EuroCup
NBA
Slovenija
Liga ABA
ATP World Tour Finals
Pariz
ATP
WTA
Davisov pokal
Reprezentančno slovo Zorana Dragića, ki ne ponuja le enoznačne razlage, predstavlja konec prav posebne ere slovenske košarke, obenem pa odstira vpogled na številne predhodne dogodke, določene vzorce in odprta vprašanja.
Pisalo se je leto 2006, ko se je Slovenija po sedmih zaporednih EuroBasketih prvič uvrstila na svetovno prvenstvo. Na Japonsko so takrat med drugimi poleteli tudi tedanji kapetan Radoslav Nesterović, še golobradi in predvsem suhljati novinec Goran Dragić ter prvič v vlogi enega od selektorjevih pomočnikov Aleksander Sekulić. Trojica, ki je nato močno zaznamovala nadaljnje obdobje in je pomembna ali kar ključna tudi za to zgodbo.
To je bilo tudi leto začetka nepretrgane ere družine Dragić v članski reprezentanci. Na kar dvanajstih zaporednih velikih tekmovanjih je bil namreč v kadru vsaj en od dveh bratov. Na štirih sta nastopila skupaj, na ostalih ločeno. Med drugim tudi na zlatem EuroBasketu 2017, na katerem je Goran kot kapetan reprezentanco popeljal do naslova evropskega prvaka, in na zgodovinskih olimpijskih igrah 2021, ko je Zoran prispeval pomemben del k verjetno najbolj učinkoviti, zagotovo pa najbolj všečni igri v zgodovini slovenske košarke.
Del njune zgodbe je bil tudi prej omenjeni Nesterović, ki je kot generalni sekretar v osmih letih prestavljal številne reprezentančne mejnike. Bil je nesporni arhitekt šampionske Slovenije 2017, saj je med drugim poskrbel za prihod selektorja Igorja Kokoškova in naturaliziranega Anthonyja Randolpha, obenem pa je skupaj s kapetanom Dragićem v vlogi mentorja pripravil teren, da se je tudi Luka Dončić kot novinec in vzhajajoča zvezda igraje vključil v sistem ter začel unovčevati nesporen talent.
Vse torej kaže, da bo dvajseto obletnico zgoraj omenjenega zgodovinskega prvega svetovnega prvenstva v reprezentanci pričakal le selektor Sekulić. Predsednik KZS Matej Erjavec mu je namreč že kar vnaprej namenil taktirko tudi po koncu letošnjega EuroBasketa. Pri tem seveda še zdaleč ne bo nepomembno stališče Luke Dončića, ki je z igralsko izjemnostjo, marketinško privlačnostjo in predvsem reprezentančno pripadnostjo blagoslov za slovensko košarko, obenem pa je postal ključni steber, okrog katerega se je zgostil pomemben del delovanja zveze.
Spomnimo, Goran Dragić je za reprezentanco nazadnje igral leta 2022, Nesterović je pisarno na sedežu KZS izpraznil leto pozneje. Njuni zgodbi pa sta med seboj močno povezani. Skupni imenovalec njunih odhodov so namreč dogodki na EuroBasketu 2022 in vse, kar jim je sledilo. V slovensko košarkarsko harmonijo, ki je zaznamovala zgodovinska uspeha v letih 2017 in 2021, so se namreč prav na prvenstvu leta 2022 zarezale globoke razpoke.
Te so bile vidne na parketu, še precej bolj v zakulisju. Na tistem prvenstvu Goran Dragić in Luka Dončića nikakor nista delovala kot Batman in Robin, kakor sta domiselno napovedovala. Selektor Sekulić, ki je leto pred tem opravil vrhunsko delo v nepozabni olimpijski pravljici, pa reševanju zagate ni bil kos. Pravega modela za sobivanje obeh zvezdnikov ni našel. Kot ni našel pravega komunikacijskega kanala ali tona pri jasnejšem dodeljevanju vlog in postavljanju jasnih pravil igre. Ne le na parketu.
Prav neomajno vztrajanje predsednika KZS s Sekulićem je deloma botrovalo k poznejšemu odstopu generalnega sekretarja Nesterovića. Ta je namreč uvidel, da je konceptu iz Kanusa oziroma Tokia 2021 pretekel rok trajanja, a pri ideji o zasuku in predvsem vrnitvi selektorja Kokoškova, s katerim naj bi bil v resnih dogovorih, ni naletel na odobravanje osrednjih protagonistov.
Slovo Zorana Dragića je v osnovi sicer drugačne narave. Avtonomnost in ingerenca selektorja pri odločanju o kadru sta namreč neločljiva dela njegovega položaja. Tudi postavljanje ideje o pomladitvi in novi strukturi pred stare zasluge je več kot legitimno. Prisluhniti pa vendarle velja tudi tistim, ki trdijo, da bi se nastalemu položaju, v prvi vrsti ostrim puščicam v medijih, lahko izognili z boljšo komunikacijo, pragmatičnostjo in predvidevanjem dogodkov.
Prav komunikacija, notranja in zunanja, je področje, na katerem so bili selektor in celotna KZS v zadnjih letih deležni največ kritik. Šum ali pa tudi kar mrki v komunikaciji so namreč med drugim zaznamovali že zadnji rez, ki je pred tremi leti odnesel Gregorja Hrovata, pa reprezentančno slovo Žige Dimca, skrivnostno črtanje pomočnika Daliborja Damjanovića … Tudi iskanje naturaliziranega centra je letos prineslo nekaj spodrsljajev.
Zadnji dogodek je k odzivu spodbudil tudi upokojenega Gorana Dragića, ki je z objavljeno podobo Ostržka s pripisom #selektor na Instagramu prilil kar nekaj olja na ogenj ob bratovem odhodu. Odziv je zanimiv predvsem zaradi dejstva, da se je Gogi pred tem izogibal tovrstnemu zavzemanju stališč. Kot bi duh dokončno ušel iz stekleničke. Jasno pa kaže, da bojne sekire iz leta 2022 še niso zakopane.
In kaj vse to pomeni za letošnji EuroBasket? Popotnica, predvsem z vidika splošne nacionalne košarkarske klime, na račun vsega navedenega vsekakor ni najboljša. Dodati pa velja še dejstvo, ki je ob izjemnosti Luke Dončića in tudi njegovih izjavah o “kolajni kot cilju” pogosto spregledano. To pa je kakovost kadra, zbranega okrog prvega zvezdnika. Ta je šibkejša kot v preteklih letih, čemur pritrjujejo tako fizične predispozicije kot klubske priponke reprezentantov.
A po drugi predtekmovalna strani skupina v Katovicah vendarle omogoča realno spogledovanje z napredovanjem, morda celo z drugega ali tretjega mesta, ob ugodnem tekmecu in novi Dončićevi čarovniji pa nato neizvedljiv ne bi bil niti preboj v četrtfinale. To v tem trenutku deluje kot optimalen domet in, glede na vse okoliščine, vsekakor sprejemljiv dosežek.
Zapis avtorja ne odraža nujno mnenja celotnega uredništva.
Kakšno je tvoje mnenje o tem?
Sodeluj v razpravi ali preberi komentarje